Razstava Medprostor in medčas

Medprostor in medčas, Maroje Mrduljaš

Mies van der Rohe je leta 1924 zatrdil, da je »arhitektura volja dobe, prevedena v prostor«. Morda je v luči te izjave paradoksalno, da je Mies ustvarjal arhitekturo, ki je težila k večnosti, katere »odprta« prostorska zasnova je bila pravzaprav dovršena in popolna, s tem pa nespremenljiva in je na neki način zanikala eksistencialni čas. Ali je možen svojevrsten preobrat? Ali lahko mislimo arhitekturo, ki ni trdno in nedvoumno zasidrana v natančno določenem kulturnem ali eksistencialnem trenutku, ki zraste iz svojega časa, vendar pa obenem hkrati izrazi več obdobij, ki traja dolgo in se lahko stara, spreminja in ponuja različna branja? Takšno arhitekturo zanima čas (ali časovnost) kot koncept, ki se nanaša tudi na zgodovino in kulturo, na eksistencialni čas, čas narave, čas materiala ... Vsi ti časi imajo lasten tok, lastno hitrost in nihanja toka s svojimi lastnimi zapleti. Med sabo se prepletajo, sodelujejo in polemizirajo, včasih pa se niti ne dotaknejo drug drugega, ampak tečejo popolnoma po svoje.

Pri Medprostoru istočasno prevladujejo vprašanja arhitekturnega jezika, sloga, slike (slikovitosti), vendar se zdi, kot da so se od njih osvobodili in se popolnoma osredotočili na realnost arhitekturnega prostora, kar je z arhitekturno analizo težko izraziti. Bistveno ne more biti poenostavljeno, zares nujno ne more biti minimalno, organski koncept ne more biti podrejen naravi in okolju ... Z metaforo in provizoričnim konceptom časa oziroma časovnosti smo poskušali predstaviti večplastnost in eksistencialno utemeljenost arhitekture Medprostora.