Reinterpretacija Plečnikovega avditorija

Repriza v parku, Luka Jerman, Outsider

Zelenica je oder in gozdni rob stebrišče, ki obroblja rahel padec travnatega brega. Čezenj je položen lesen tepih, ki se v kaskadah spušča in ustvarja sedišča za gledalce performansa – ali za samotnega sprehajalca, ki se je na obrobju parka zamaknil v tiho kontemplacijo. Scenografija je razkošna: košata perzijska bukev, v ozadju park in za njim slutnja silhuete mesta z gradom na vzpetini.

Ena od Plečnikovih najpreprostejših ureditev javnega prostora v Ljubljani je bila do nedavnega skoraj pozabljena. Pravzaprav je tudi za poznavalce veljala za izgubljeno, dokler se mestna občina ni odločila, da v osrednji ljubljanski park poseže s postavitvijo avditorija, ki bi v prostoru sprostitve in rekreacije ponovno omogočil tudi izvajanje predstav na prostem. Izkopi ob začetku gradnje so pod vrhnjo plastjo zemlje razkrili betonske robnike v čisto jasno prepoznavni geometriji tribun v brežini. Plečnikova arhitektura iz začetka 30. let prejšnjega stoletja je tako postala arheologija.

Novo tribuno, ki ne posega v obstoječe okoliško drevje in »arheološko« najdbo, so nad ostanki in v obsegu prvotne zasnovali v ateljeju Medprostor, kjer so si z oblikovanjem javnega prostora v prestolnici že dobro znani. Kot razložijo arhitekti, bo naročnik priložnost, ki jo prinaša nova oblika
javnega prostora v Tivoliju, izkoriščal za razvoj in promocijo predstav po konceptu sonaravnega gledališča.

Lesena tribuna je dvignjena nad teren z jeklenimi piloti manjšega premera, na katere so nameščeni po višini nastavljivi čevlji. Ti so povezani z vzdolžno in prečno jekleno konstrukcijo, nanjo pa je položena stopničasta tribuna iz macesnovega lesa, ki se na dnu izteče v zatravljen oder, na vrhu pa v ožjo ploščad. Vse ostalo je minimalno: utrjena travnata površina služi za prizorišče in za dostop, ki se prek male lesene brvi čez plitev jarek naveže na peščeno pot proti Švicariji.