Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji

Visokotehnološka streha na stoletnih ruševinah, Eva Gusel, Outsider

Poleg zaščite ostankov Žičke kartuzije je bilo zato osrednje vprašanje prenove tudi to, kako kljub novim posegom ohraniti specifičen odnos med ruševinami (kot ruševinami) in njihovimi edinstvenimi nematerialnimi učinki. Prenova kompleksa, ki se je skoncentrirala na prenovo redovne cerkve sv. Janeza Krstnika, je morala biti skladna s sodobnimi tehničnimi, programskimi in konservatorskimi zahtevami. Te so predvidevale zaščito in statično stabilizacijo na dežju občutljivih ruševin iz apnenčastih kamnin in zasnovo pokritega prireditvenega prostora, ki bi omogočal izvajanje dejavnosti v vseh letnih časih in vremenskih pogojih. Konstrukcijski in restavratorski posegi v obstoječe zidove so izvedeni tako, da omogočajo kronološko branje devetsto let starega sakralnega prostora, medtem ko celota kljub pomenskemu plastenju deluje materialno in je likovno skladna. Poleg romanske, gotske in baročne faze je tako mogoče razločiti tudi posege iz prejšnjega stoletja pa vse do danes.

V sklopu prenove je bila dokončana rekonstrukcija porušenega dela severne stene redovne cerkve. Ta se je porušila zaradi odstranitve samostanskih objektov, ki so se nanjo naslanjali in prevzemali vlogo razbremenilnih gotskih opornikov, ki še danes utrjujejo južno steno. Največji poseg predstavlja nadkritje obstoječe stavbne substance redovne cerkve s polovično pomično zložljivo streho, ... Pomična, zložljiva streha kot sintezna rešitev omogoča dve skrajnosti hkrati: spuščena omogoča nemoteno izvajanje prireditev v cerkvi ne glede na letni čas in vreme, dvignjena pa ohranja enega najpomembnejših nematerialnih momentov ruševin – stik z odprtim nebom.

Za dostop na vrh ostalin oz. na »podstrešje« nove strehe sta bili v obstoječih vertikalnih jaških nekdanjih polžastih stopnišč Otokarjeve kapele in Kapiteljske dvorane zasnovani novi obešeni spiralni stopnišči. Jeklene stopnice so obešene iz nosilnih konzol, sidranih v povezovalne protipotresne vezi na zgornji koti obstoječih zidov. Novo obešeno stopnišče tako ne posega v obstoječe zidove, obenem pa se odziva na originalne kamnite stopnice ob vznožju, ki onemogočajo izvedbo temeljenja, kateremu se je z obešanjem bilo mogoče izogniti. Vsaka stopnica stopnišča je, zahvaljujoč natančnemu lidarskemu posnetku cerkvenih ostalin, unikatna in se s svojo obliko prilagaja obliki ob vznožju ohranjenih originalnih kamnitih stopnic.

Največja zanimivost prenove je pomična zložljiva streha, ki znotraj projekta zaseda posebno pomensko mesto. V prvi vrsti je namenjena zaščiti ruševin in nemotenemu delovanju dvorane v cerkveni ladji. Namenjena pa je še nečemu drugemu. Gre namreč za surov visokotehnološki objekt, za dobesedno pravo tehnološko »mašino«, ki nastopa kot specifično arhitekturno sredstvo, namenjeno ohranitvi izrazito netehnološkega, praktično nematerialnega učinka – odprtega neba nad glavno cerkveno ladjo. Skrajno pragmatična in sodobna rešitev je poleg zavarovanja ruševin in programske revitalizacije samostanskega kompleksa torej prvenstveno namenjena ohranjanju subtilnega ambienta z odprtim nebom. Z drugimi besedami, kar je pri izgradnji oziroma ohranitvi nematerialnega Žičke kartuzije (kakršna nas navdihuje danes) še posebej zanimivo, je skrajno materialen, tehnično-mehanski izvor te arhitekturne operacije, ki na prvi pogled nima nič skupnega s primarnim emotivnim izkustvom, ohranitvi katerega je med drugim namenjen.

Visokotehnološka sodobna rešitev v projektu prenove Žičke Kartuzije ne nastopa kot apoteoza dosežkom sodobne gradnje, pač pa – ravno obratno – omogoči intenzivno fenomenološko izkustvo nematerialnih kvalitet ostankov nekdanjega samostana, obenem pa jih zavaruje pred nadaljnjim propadanjem. Morda bi lahko prav zaradi vodilo projekta opisali kot iskanje preseka med »materijo nematerialnega« na eni in »nematerialnim materije« na drugi strani.